35 kil upanja

To je zgodba za mladino, ki bi jo morali prebrati tudi odrasli – starši, vzgojitelji in učitelji. Ko jo prebereš, zagotovo pusti pečat, da razmisliš, kaj je prav in kaj delaš v vzgoji narobe. Ta roman je kot poklon tistim svojim učencem , ki so bili »kratke pameti«, napisala francoska pisateljica Anna Gavalda. Gregoire je glavni junak te zgodbe, ki se je rad igral z lego kockami in sestavljal izume, nadvse pa je sovražil šolo. Nič mu ni šlo, še pri telovadbi je bil neroden. Učitelji ga niso marali, sošolci so se norčevali iz njega, starša sta ga nadirala in se prepirala med seboj. Na nobeni šoli ga niso več hoteli, ker os bile njegove ocene zanič. Edini, ki ga je razumel, je bil dedi Leon in njega je imel najraje na svetu. Dedku je rad pomagal v delavnici, tam je bil spreten in le dedkove besede so bile zanj svete. Dedkova ljubezen je nežno grela ubogo, strto Gregorievo (Totojevo) srce. Včasih se mora kaj zgoditi, da dobimo moč in pogum za naprej, da zmoremo čez nepremostljive ovire po novi poti.

ODLOMEK IZ KNJIGE
(dedi Leon vnuku Totoju):

»Gregoire, moraš mi zaupati. Zamisel o internatu je moja, jaz sem jo vcepil v glavo tvoje mame. Ne glej me tako. Mislim, da bo zate bolje, če malo odideš od doma. Da zadihaš, da vidiš, kakšne so stvari drugje. Doma pri starših se dušiš. Njun edinček si, imata samo tebe, samo nate mislita. Ne uvidita, koliko ti škodujeta, ker vse stavita nate. Ne samo to , mislim, da je ta škoda veliko globlja…Sanja se jima ne. Pravzaprav je težava drugje. Če mene vprašaš, bi morala onadva začeti reševati svoje težave, ne pa toliko skrbeti zaradi tvojih neuspehov v šoli.«