Zimska pesem

Ali imajo ptice rade zimo?

O tem smo razmišljale ob branju knjige Zimska pesem. Slikanica je lepa že na prvi pogled. Da vam jo malo opišemo – nežno modra, z rjavo vejo na sredi, na kateri sedi taščica, ki jo prepoznamo po oranžnih perutih okoli kljunčka. Nad njo pa drobni zeleni lističi in rdeči plodovi.

Nekega jesenskega dne taščica brezskrbno prepeva na svoji veji, ko se ji zazdi, da je nekaj drugače, da vsi nekam hitijo. Ustavi ščinkavca in ta ji razkrije, da bodo z jato odleteli, v tople kraje. Saj poznate tisto, ptice lastovice odletele so, v daljne tople kraje zdaj krila jih neso. Tako tudi ščinkavce. Ali naj gre tudi taščica z njimi?

Tudi veverici se strašno mudi, zakopati lešnike za zimsko lakoto. In taščici se zdaj že močno dovzdeva, da mora biti ta zima strašna, pa še lačna povrh tega. Strah jo je postajalo, ko ji je sova razkrila še, da naj si poišče zavetje, saj bo zima mrzla. To je bilo pa že preveč za drobno ptico, strašna, lačna in še mrzla zima, naravnost grozno. Še dobro, da jo je prijazni medved povabil v svoj brlog. »Čiv, čiv, medved, kolikokrat greš spat pozimi?« »Enkrat!« Hja, potem pa zima ne more biti dolga, če gre medved samo enkrat spat, se je razveselila taščica. A medved je še zmeraj spal, ko se je ona že prebudila in pomolila kljunček iz brloga. Oooo, kot bi nekdo posul na tisoče bleščic… Le kaj je to?

Prelistajte to prikupno slikanico in izvedeli boste. Susanne Barton pa je napisala še slikanico Jesenski zbor, ki prav tako govori o pticah in je tudi zelo zanimiva.