Od kdaj mačke jedo riž

Pisateljica piše v sočnem jeziku n in s svojimi šaljivimi domislicami zna pritegniti pozornost, tako kot glavni junak naše zgodbe, prelepi črni mačkon. Toda naravni zakoni mačjega sveta so neizprosni in ta lepi muc brez predsodkov hrusta miši, ki so mu kar same letele v gobček, razen ob sobotah, ko ni lovil. Takrat so miši plesale in se mastile z dobrotami. In tako je tudi bilo na praznik svete žitke, ko dozori pšenica. Miši so se zbrale na ledini pod orehom, kjer so se mastile z dobro hrano in plesale okoli oreha. Toda, glej ga zlomka. Lepi mačkon postane na sprehodu zelo lačen in ko naleti na mišjo druščino, brez pomislekov in predsodkov hrusta miši, eno za drugo. Ostane le mišja kuharica Cvila, ki mačkonu zacvili pesmico: »Jaz sem majhna miš. Naj ti skuham riž? Riž je boljši kakor miš.« Čeprav Klarisa Jovanović namerno pusti odprt konec in zabriše črke, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kako se je vse skupaj razpletlo, pa je vendarle moč predvidevati, da je riž vase zaverovanemu mačkonu teknil, Cvila pa ni odšla v večna lovišča.