Kamen modrosti

SANJAL SEM, DA ZNAM ČARATI…

Ob 20. obletnici premiere prvega filma o Harry Potterju in kamnu modrosti, tudi mi najbolj znanemu knjižnemu čarovniku na svetu čestitamo ter si želimo še kakšnega nadaljevanja.

Roman o fantu z očali, ki odkrije, da ima čarovniške korenine, in pristane na šoli čaranja Bradavičarka, kjer se bori z zlobnimi silami, je prejel več literarnih nagrad v domači Veliki Britaniji pa tudi v ZDA, kar dve leti je bil tudi na seznamu najbolj branih knjig, ki ga sestavlja časnik New York Times.

V skoraj 70 jezikov prevedena knjiga Harry Potter in kamen modrosti je bila prodana v več kot 450 milijonih izvodih.

Mlade in odrasle pa so posrkala napeta doživetja treh prijateljev – Rona, Hermione in Harrya. Dobro proti zlemu in tisti, katerega imena se ne sme izgovarjati.

Harry se je naslednje jutro zbudil zgodaj. Čeprav je skozi zaprte veke začutil sončno svetlobo, jih ni hotel odpreti. »Vse sem samo sanjal,« si je dopovedoval. »Sanjal sem, da je pome prišel orjaški Hagrid in me bo odpeljal na šolo za čarovnike. Ko bom odprl oči, bom zagledal shrambo.« Zaslišal je glasno trkanje. »To pa je teta Petunija, ki trka na vrata,« je pomisli in še zadnji upi so se mu razblinili. A še vedno ni odprl oči. Sanje so bile tako lepe. Trkanje pa ni ponehalo. »Ja, ja,« je zamomljal Harry. »Saj bom vstal.« Sedel je in z njega je zdrsnil Hagridov težki plašč. Koča je bila polna svetlobe, nevihte je bilo konec in Hagrid je spal na zofi, ki se je končno vdala pod njegovo težo. (Kamen modrosti, 2017, str. 50)