Komančeva luna

Pisateljica posveča ta roman spominu na pleme Komančev, ponosno in pogosto napačno razumljeno ljudstvo, ki so ga belci skorajda iztrebili. Tudi sama je daljna potomka ljudstva Šošoni, ki so predniki Komančev, zato je ta povezava pristna in močna. V ospredju je ljubezenska zgodba zlatolase belke Lorette in Indijanca iz plemena Komančev po imenu Lovec na volka. Lovec ima sloves kot najstrašnejši in najbolj prebrisani nasprotnik ameriške vojske. Loretta v strahovitem napadu Komančev izgubi starše in ob tem grozljivem dejanju izgubi dar govora. Lovec verjame v prerokbo, ki pravi, da bodo boji med Belookimi in njegovim ljudstvom neskončni, kri pripadnikov njegovega ljudstva bo pordečila reke in gore belih kosti bodo stale tam, kjer se je nekoč pasel mogočni bizon. Prerokba pa tudi pravi, da bo k njemu prišlo dekle, s kožo, belo kot luna, z medenimi lasmi in očmi kot poletno nebo. Neko noč, ko je luna sijala na polnočnem nebu, je Lovec prijezdil po Loretto, stricu je zanjo ponudil konje in jo odpeljal v svojo deželo, med svoje ljudi...Preplašena deklica se upira na vse možne načine, toda Lovec verjame, da mu je usojena. Potrpežljivo in nežno skrbi zanjo ter poskuša zanetiti ogenj v njenem srcu. V tem svetu se Loretti povrne glas, ko reši Lovca pred smrtonosno kačo. Sovraštvo med njima počasi kopni, toda sovraštvo med njunima ljudstvoma ima globoke korenine, ki jih ni moč iztrgati. Lepa ljubezenska zgodba, kjer se nitke čustev spletajo in razpletajo...Njun dom ni več na zemlji Komančev in ne na zemlji "tosi tivo", kot imenujejo belce. Komu pripadata? Prerokba pravi...