Brcam in letim

Zgodbo je pisateljica začela pisati, ko je deklica pri štirinajstih letih, prav tako kot Heera, zmagala na tekmovanju v karateju. Heera živi z družino v revnem in umazanem predelu Biharja na severu Indije. Pripadajo nižji kasti, nomadski skupnosti Nat, v kateri je ogromno nasilja, korupcije, izkoriščanja in izjemne revščine. Dekleta silijo v prostitucijo, da družine lahko preživijo in vsako leto jih prodajajo na živinskem sejmu, ker tako očetje pogosto plačujejo za svoje dolgove. V tem predelu prevladuje huda lahota, Heera in brat Salman sta srečna, da lahko gresta v šolo, kjer imata največkrat edini obrok hrane v dnevu. Vendar Heero po krivici izključijo iz šole, na srečo se zanjo zavzame Di Rini, mentorica in aktivistka, ki skrbi za ogrožene in zavržene deklice. V svojem hostlu dekleta uči kung fu, jim omogoča varno nastanitev in hrano. Heera pridno trenira, spozna, da lahko sama odloča o svojem telesu, je samozavestnejša, predvsem pa želi iz kremljev prostitucije rešiti svojo prijateljico in pomagati svoji družini iz bede in jim omogočiti boljše življenje.

»Di Rini me opazuje, ko si uniformo ogledujem z vseh strani. Trudi se, da bi ohranila resen obraz, vendar ji uide sled nasmeška. »Veš, zakaj je uniforma bela?« me vpraša. Odkimam, zelo me zanima. O kung fuju hočem izvedeti vse. Potiho pove: »Ker bela barva predstavlja vrednote čistosti, odsotnost ega in preprostost. Ne izdaja družbene pripadnosti, zato ste vsi učenci na začetku enaki.« str. 63