Bernard Perger
Bernard Perger (1440–1501/1502)
je bil eden najuglednejših profesorjev dunajske univerze, humanist, pomemben jezikoslovec,
pedagog in astronom, ki je prispeval pomemben delež k ustroju slovenske in evropske humanistične kulture.
Perger izhaja iz območja današnje občine Sveta Ana v Slovenskih goricah,
ki je vključeno v našo knjižnično mrežo.
"Z žalostjo lahko ugotovimo, da je kar preveč pozabljen Slovenec.
Na tem mestu ga poskušamo oživiti na novo."
(Prosen, 1992, str. 18)
Virtualno razstavo o Bernardu Pergerju smo pripravili v sklopu projekta Spregledani v objektivu
in jo obelodanili v Tednu splošnih knjižnic.
Do danes sta v sklopu prej omenjenega projekta nastali še dve obsežnejši virtualni razstavi:
Andrej Perlah (1490–1551) in Samostanska knjižnica v Sveti Trojici.
__________________________________________
BERNARD PERGER
UČENJAK IZ SVETE ANE
Bernard Perger, ponekod tudi Bernhard Perger (Pergerl)[1], je bil humanist, matematik, astronom, pravnik, jezikoslovec in pedagog.
Prispeval je velik delež k razvoju slovenske in evropske humanistične kulture in civilizacije, preden je izšla prva slovenska knjiga in stoletja prej, preden so Slovenci leta 1919 dobili svojo slovensko univerzo. (Slana, str. 14)
ZIBEL MU JE TEKLA NA SVETI ANI V SLOVENSKIH GORICAH!
Rojen je bil okoli leta 1440 v Zgornji Ščavnici (danes Sv. Ana) v Slovenskih goricah.
Predvidevajo, da je bil kmečkega stanu.
Zaradi različnega navajanja njegovega imena in priimka ter kraja rojstva, so tuji zgodovinarji njegovo poreklo iskali celo v Švici.
Priimek Perger naj bi bil germaniziran iz priimka Gornik, Bregar ali podobnega priimka. To v njegovih časih ni bilo neobičajno. Še danes sta v več slovenskih krajih znana priimka Perger in Pergar.
Sam pa se je v nekaterih svojih delih podpisoval Bernhardus de Stentz.
Izročilo domačinov kaže na to, da domačija Bernarda Pergerja ni bila na območju današnje Zgornje Ščavnice, temveč na Dražen Vrhu. Še danes domačini rečejo Pri Pergerjevih (Pergarjevih), čeprav so v kasnejših obdobjih na istem mestu bivale druge družine.
T.i. Pergerjev vrh pa se nahaja v današnjem naselju Kremberk.
BERNARD PERGER V ŠOLSKIH KLOPEH
Prvič se je v šolskih klopeh znašel v enem izmed spodnještajerskih samostanov, najverjetneje pri frančiškanih ali dominikancih na Ptuju.
Leta 1459 naj bi odšel na dunajsko univerzo in tam po letu 1464 kot magister filozofskih znanosti predaval Evklidovo[2] geometrijo, optiko, matematiko z astronomijo, klasično književnost (Vergila[3] in druge klasike) in pravo.
Pisni viri, ki pričajo o šolajočih Slovencih na Dunaju, v drugi polovici 14. stoletja omenjajo sholarje, ki so prišli študirat na univerzo na Dunaju. Tedaj v rubrikah ob vpisu niso poznali umeščanja študentov po državah, ampak so jih vpisali z osebnim imenom in deželo, iz katere so prišli – Bernard iz Štajerske.
Na področju astronomije in matematike je veljal za Peurbachovega[4] in Regiomontanusovega[5] naslednika – sploh slednji je pomembno vplival na naše območje.
Leta 1465 se je vpisal na medicinsko fakulteto, 1476 pa še na pravo, iz katerega je 1481 dosegel licenciat s predavateljsko pravico. Nosilec časti licenciata je imel uradno pravico poučevanja. To je bil srednjeveški akademski naslov. Glede na stopnjo med bakalavreatom in doktorjem.
NA ČELU IZOBRAŽEVALNIH USTANOV
Bil je dekan artistične fakultete v letih 1470/1471 (1473).
Po letu 1475 je prevzel predavanja še na Visoki šoli sv. Štefana (tudi Mestna šola pri sv. Štefanu in Meščanska šola pri sv. Štefanu), katere rektor je bil nekaj časa, in se vedno bolj posvečal jezikoslovju. Iz navedene šole, posvečene sv. Štefanu so izšle številne pomembne osebnosti. Obiskovalo jo je veliko študentov slovenskega rodu.
Kasneje, najverjetneje leta 1477 je bil tudi rektor dunajske univerze[6].
1477 je pričel predavati latinsko slovnico, klasike in pravo.
Prištevajo ga med najpomembnejše in najuglednejše profesorje dunajske univerze.
POSOBITVE POUKA
Leta 1477 naj bi začel predavati latinsko slovnico.
Kot rektor šole pri cerkvi sv. Štefana je pouk latinščine posodobil, kar je zagovarjal v učbeniku Grammatica nova (Nova slovnica) iz leta 1479 (izšel je v Benetkah) skupaj s soavtorjema slovenskega rodu – Preprostom iz Celja in Nikolajem iz Novega mesta. V tistem obdobju je pouk latinščine veljal za zastarelega in tudi Perger sam naj bi pri poučevanju pogrešal primeren učbenik. Študente je zanimala predvsem praktična uporaba latinščine. Perger je priredil svojo, v nemškem jeziku razloženo, latinsko slovnico po zgledu nekega italijanskega učbenika latinščine. Na ta način je ustvaril moderno slovnico, ki naj bi prekašala vse tedanje italijanske učbenike, z vidika obravnavanja snovi.
Da bi si zagotovil občinstvo, je Perger svojo slovnico sestavil kot nadgradnjo slovnice nadškofa Siponta, Nicolausa Perottusa (1430–1486), ki je svoje delo objavil leta 1473 kot Rudimenta Grammatices. Perger je v uvod postavil pismo bolonjskega profesorja astronomije in medicine Mattheusa Moretusa, poslano Dunajčanu Johanne Cassicu. Seveda je pismo na vse grlo hvalilo Pergerjevo slovnico, saj ga sicer domiselni Perger ne bi objavil. (Južnić, str. 481)
Grammatica nova velja za prvi humanistični učbenik latinske slovnice. Pri snovanju so se avtorji oprli na humanizem in se v celoti odmaknili od do tedaj veljavnih slovnic. Pergerjeva slovnica je veljala za »vojno napoved« tedanjemu pouku latinščine.
Med letoma 1481 in 1485 so jo izdali kar osemindvajsetkrat (ponekod smo našli podatek, da triindvajsetkrat, tudi tridesetkrat) v Italiji, Švici in drugih nemško govorečih deželah. Dunajska izdaja pa je iz leta 1502. Izdaje naj bi izhajale v različnih obsegih, od 43 do 108 strani.
Svojo slovnico je sestavil v smislu nadgradnje slovnice nadškofa Siponta, ki je svoje delo Rudimenta Grammatices objavil leta 1473. V uvod k prvi izdaji pa je dal pismo bolonjskega profesorja astronomije Nicolaus Perottusa (1430–1486). (Sveta Ana, str. 481)
Več založnikov je k njegovi slovnici dodalo uvode. Le-ti so posebej zanimivi, ker odstirajo marsikaj o stanju tedanjih učbenikov in načinih poučevanja na splošno.
Od leta 1492 je bil univerzitetni superintendant[7] oz. kurator dunajske univerze, imenovan s strani cesarja Friderika III.[8] Na tem položaju je Perger vztrajal do leta 1501 (skoraj do svoje smrti). V tem času je spreminjal učni načrt, stremel k posodobitvam pouka. Imel je tudi vladna pooblastila, da je smel izdajati ukrepe za izboljšanje pouka in izvajanje reform študijskega načrta.
Iz konca srednjega veka so tako ostali ohranjeni pedagoški spisi enega prvih univerzitetnih učiteljev slovenskega rodu na Dunaju.
Pergerjev čas na Dunaju, je bil čas, ko so on in njegovi slovenski rojaki soustvarjali ustroj svojega obdobja.
V insbruškem kodeksu št. 664, zborniku humanistične poezije dunajskih literatov na dvoru Friderika III. in Maksimiljana I., se pesniki z verzi obračajo na svoja mecena, visokega cesarskega uradnika Bernarda Pergerja in Johanna Fuchsmagena. (Slana, str. 20)
CESARSKI SUPERINTENDANT
Perger je bil od leta 1490 cesarski superintendant (superintendent) na univerzi, kar je pomenilo, da je bil najvišji predstavnik oz. namestnik deželnega vladarja. Najprej v času cesarja Friderika III., ki je Pergerja na ta položaj tudi imenoval in nato v času njegovega sina – naslednika Maksimiljana I. Habsburškega[9] (po letu 1508).
Maksimiljan I. naj bi se učil celo slovenskega jezika. V času njegovega vladanja pa se je na Dunaju oblikoval tudi t.i. humanistični krožek, s katerim je na dunajski univerzi zavel vonj sodobnosti. Pri njem so sodelovali profesorji in znanstveniki slovenskega rodu.
Na tem položaju je Bernard Perger skrbel za stike med univerzo in vlado, nadzoroval je uporabo vladarjevih darov univerzi, bdel nad plačami univerzitetnih učiteljev ter skrbel za ohranitev univerzitetnih privilegijev. Lahko bi ta položaj razumeli tudi kot diplomatskega.
To vladno službo je opravljal skoraj deset let, skoraj do svoje smrti leta 1501 (1502).
ASTRONOM IZ SLOVENSKIH GORIC
Astronomija je razširila naše obzorje do nepojmljivih daljav in nas seznanila z zakoni, ki jim je podvrženo vse vesoljstvo. V sedanjem stanju nam kaže astronomija višino, do katere se je povzpel človeški um, njena zgodovina pa stopnice, po katerih se je vzpenjal. (Milanković, 1982, str. 3)
Perger je cesarjema Frideriku III. In kasneje Maksimiljanu I. ponudil marsikateri nasvet in jima posvečal svoje koledarje z astronomskimi podatki in astrološkimi nasveti, podobnimi današnjim horoskopom.
Njegove efemeride[10] z astronomskimi podatki za leta 1482 do 1500 so ostale zgolj v rokopisu.
In čeprav ni zapustil tiskanih del, ga uvrščamo med astronome.
Svoj astronomski almanah je posvetil Frideriku III., kar je razvidno že iz uvodnih besed. Pod verzi se je podpisal kot Bernhardus de Stentz. Almanah je nastajal ob njegovih matematičnih in astronomskih predavanjih. Sestavil ga je v nemščini, dodal tabele z izračuni, astrološke napovedi in celo zdravniške nasvete.
Božanskemu Frideriku, rimskemu cesarju
z Jupitrom deliš si na zemlji imperij, moj cesar,
s tem pa v mislih ne zapuščaš visokih nebes.
Kot vidiš, povedal ti malo bo tale moj listič,
ko pa končaš nalogo tega življenja,
bleščečega zrl boš osupel v nebesih.
Istemu cesarju
obdan z darovi velikimi ne prezri me,
ko dar ti prinašam,
DUH S SRCEM je v njem in to predvsem upoštevaj!
Sprejmi ga, prosim, namesto bleščečih mojih daril,
tebi res posvečen iskreno za vedno naj bo.
(Prevedel Jožef Smej, 20. 11. 2001)
Cesar je bil očaran nad darilom in je Pergerja leta 1485 povzdignil v pronotarja cesarske pisarne.
Bil je humanist italijanske usmeritve in je v drugi polovici 15. stoletja veljal za enega najpomembnejših humanističnih razumnikov na Dunaju.
Ob koncu srednjega veka in na začetku novega so bili med profesorji in na dunajski univerzi številni Slovenci, ki so objavili ali pa v rokopisu zapustili znanstvena dela, sprva napisana v latinščini, pozneje v nemščini. Nekateri med njimi so si že pridobili zasluge za zmago humanistične misli v avstrijskih deželah in bili med prvimi glasniki nove smeri v znanosti in slovstvu. Morda jim je njihovo vlogo pri širjenju humanizma olajšala bližina italijanskih univerz, kjer so se lažje spoznavali s klasično kulturo in tako pridobljeno znanje smotrno prenašali v okolje dunajske univerze. Med takimi je bil Štajerc Bernard Perger. (Prosen, 2016, str. 1)
Ob smrti cesarja Friderika III. je pripravil govor Oratio in funere sancte memorie Friderici III. Le-tega je objavil na Dunaju in v Rimu leta 1493.
Govor je napisal v italijanskem humanističnem slogu, kar je bilo na takratnem Dunaju nekaj novega.
Danes so znane štiri izdaje Pergerjevega nagrobnega govora: dve dunajski, rimska in ena iz Leipziga (1493–1494).
Pisni viri potrjujejo, da so tedanji študentje njegov zapis vzeli za zgled slogovne in jezikovne dodelanosti.
V govoru naj bi bilo zaznati več naklonjenosti Maksimiljanu I. (sinu), kot pokojnemu Frideriku III. (očetu).
Verolomni Slovan, zaničuješ mojo domovino…
Na cesarski dvor so prihajala pisma, ki so želela očrniti Bernarda Pergerja. Morebiti ni želel pomagati kateremu piscu oziroma ni pohvalil njegovega dela ali pa se z njim ni strinjal
Posebej zanimiv in kasneje pomemben epigram je na cesarski dvor naslovil nemški humanist in pesnik Conrad Celtis[11].
Trikrat in štirikrat smo milo proseč trkali na njegova ušesa,
da bi cesar vendarle vzljubil našo liriko.
Toda on pravi, da so le Italijani pesniki,
učeno zveneče pesmi nemških mož pa, da so zanič.
Nimam te več za potomca nemškega rodu,
ker ti, verolomni Slovan, zaničuješ mojo domovino.
(Prevedel dr. Jožef Smej, 8. 11. 2001)
Perger ni zatajil svojega slovenskega porekla, Celtis pa je vneto zbiral Pergerjeve nasprotnike, saj se ni strinjal s Pergerjevo politiko na univerzi, ki je poudarjala humaniste italijanske usmeritve.
To je bil leta 1493 začetek konca Pergerjevega vplivnega položaja na Dunaju.
Že leta 1497 je Celtis na Dunaju ustanovil novo dunajsko humanistično družbo Sodalitas litteraria Danubiana, ki je združevala številne znane izobražence.
Nasprotja so bila preveč očitna, drugače misleči preveč vplivni.
Bernard Perger se je umaknil z dvora.
Okoli leta 1500 naj bi zbolel ter kmalu zatem leta 1501 (ponekod 1502) umrl na Dunaju.
Pergerjev rojstni kraj pisni viri imenujejo različno: Ščavnica, Zgornja Ščavnica pri Sv. Ani, Okriška vas, Kremberg, Krichenberg, Ana an Kramberg, Ana na Krembergu, Zgornja Ščavnica v Slovenskih goricah. V njegovem otroštvu pa celo Stanz, Stenz, Stentz ali Staeintz, zato so nekateri zgodovinarji njegov izvor iskali v Šivci.
SVETA ANA V SLOVENSKIH GORICAH
Občina Sveta Ana leži na območju Osrednjih Slovenskih goric. Večji del nje se razteza ob regionalni cesti Lenart – Trate – Avstrija. Središče občine predstavlja naselje Sv. Ana, ki ga obkrožajo naselja Dražen Vrh, Froleh, Kremberk, Krivi Vrh, Ledinek, Lokavec, Rožengrunt, Zg. Bačkova, Zg. Ročica, Zg. Ščavnica in Žice.
Občina ima okoli 2300 prebivalcev, nastala pa je z združitvijo krajevnih skupnosti Sv. Ana v Slov. goricah in Lokavec. Obiskovalec najprej ugleda urejene vinograde in polja. Ugodna lega ustreza vinogradništvu. Najdemo pa tudi več manjših kmetij, vinogradništev in vinarstev.
Skozi naselja teče reka Ščavnica, del občine pa se nahaja na območju t.i. Ščavniške doline.
V bližini središča občine se nahaja Osnovna šola Sv. Ana z vrtcem, ki ima podružnico v Lokavcu.
Župnijska cerkev se nahaja v samem središču občine, v Rožengruntu pa je podružnica – manjša cerkev Marijinega obiskovanja.
Cerkev sv. Ane je bila zgrajena leta 1705, na istem mestu, kjer je od leta 1654 stala lesena kapela. V 19. stoletju so jo dvakrat obnovili. Ima tri oltarje.
Prezbiterij in dvonadstropni zvonik sestavljata manjšo cerkev Marijinega obiskovanja v naselju Rožengrunt. Ker gre za podružnično cerkev se maše opravljalo le ob nedeljah.
Od leta 1918 pa je v občini tudi evangeličansko pokopališče. Gre za okoli 15 ohranjenih grobov z železnimi in kamniti nagrobniki. Pokopališče so uredili priseljeni prekmurski evangeličani. Ob njem pa je tudi kapela, zgrajena leta 1935. Še danes se na tem mestu opravljajo posamezni pokopi.
V središču občine se v nekdanji zobozdravstveni ordinaciji nahaja spominska soba dr. Romana Lesnike (1898–1975). Lesnika je študiral medicino v Gradcu, kasneje pa se je osredotočil na delo zobozdravnika.
Iz naselja Ledinek izhaja tudi slovenski bibliograf, leksikograf, urednik in literarni zgodovinar Janko Šlebinger (1876–1951).
Na Sveti Ani pa se je rodil tudi dr. Franc Steinfelser (1887–1969), prvi slovenski kirurg in porodničar.
Na območju občine se nahaja tudi več urejenih domačij. Med njimi Grafonževa v naselju Zgornja Ščavnica. Ob cimprani, podkleteni hiši z letnico 1841 je obnovljeni čebelnjak z 38 panji ter lepo urejeno gospodarsko poslopje z razstavljenim kmečkim orodjem in ostanki mlina. V Dražen Vrhu pa je domačija Kapla, ki v prav tako cimprani hiši skriva posebno sobo – t.i. hiško, manjšo sobo na podstrešju, katere ključavnico odklepa ključ, v celoti izdelan iz lesa.
Poleg kužnega znamenja v središču jih širom občine naštejemo še več. Posebno je znamenje v Krivem Vrhu – Pomorski križ in naj bi nastalo leta 1637, v času kuge. Legende pa pravijo, da naj bi bilo v preteklosti na tem mestu pokopališče. O kužnih znamenjih in kapelah na območju občine Sveta Ana je leta 2008 v knjižici Tihi pomniki naše dediščine pisala Jasna Marinšek.
Od leta 2009 imajo v središču Svete Ane cepič potomke najstarejše trte, za katerega skrbi Društvo vinogradnikov Sveta Ana in raste ob Postičevi poti.
Več o bogati zgodovini vinogradništva na tem območju lahko izveste v deloma ohranjeni viničariji. V viničariji Pergerjev vrh je stalna razstava predmetov, ki se tičejo tradicije vinogradništva in vinarstva na območju Slovenskih goric ter življenja in dela Franca Postiča Posebno doživetje je ogled 36 reprodukcij ampelografskih gvašev vinske trte slikarjev Vincenza in Conrada Kreuzerja iz srede 19. stoletja.
Franc Postič (1794–1861) kirurg, vinogradnik, sadjar in vrtnar je v Gradcu študiral medicino, po vrnitvi v rojstni kraj pa si je na Sveti Ani uredil ordinacijo in lekarno. Ob svojem delu je gojil preko 300 vinskih sort. Med prvimi naj bi v Slovenskih goricah gojil sorto beli traminec.
K ogledu vabi lokomobila znamke Hofherr-Schrantz-Clayton-Schuttleworth AG iz leta 1922. Lepo ohranjeno vozilo Martina Krambergerja je občasno v pogonu ob posebnih priložnostih.
Urejene so pohodniške, učne in kolesarske poti.
Okoli 26. julija, ko goduje farna zavetnica, sv. Ana, pripravijo na Sv. Ani v Slovenskih goricah zmeraj pestro dogajanje. Postavljajo tudi klopotec. Več let so pripravljali tudi pevski dogodek Glas Slovenskih goric. Ob 1. maju postavijo prvomajski drevo ter se odpravijo na pohod po Anini poti. Pripravljajo tudi dogodke, pohode in druge dejavnosti ob posebnih dnevih in praznikih tekom leta.
V kraju delujejo tudi številna društva. Kulturno društvo Sv. Ana, ki vključuje tri sekcije – pevsko, plesalce folklore z dolgoletno tradicijo in dramsko sekcijo. Zelo aktivni so tudi gasilci PGD Sv. Ana. Pa društvo upokojencev, združenje Rdečega križa, športno društvo, čebelarsko društvo, društvo vinogradnikov, društvo kmečkih žena in deklet, Twirling klub Aninih mažoretk itd. Večina društev ima prostore v skupnih društvenih prostorih v občinski zgradbi ali v kulturno-turističnem centru v središču občine.
Z žalostjo lahko ugotovimo, da je kar preveč pozabljen Slovenec. Na tem mestu ga poskušamo oživiti na novo. (Prosen, 1992, str. 18)
VIRI IN LITERATURA
Enciklopedija Slovenija 8. Ur. Dušan Voglar. Mladinska knjiga, 1994.
Gašperič, Primož, Šolar, Renata, Zorn, Matija. Kartografski zakladi slovenskega ozemlja. Založba ZRC, Ljubljana, 2020.
Južnič, Stanislav in Prosen, Marijan. Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem (12.–21. stoletje). Str. 22.
Medved, Drago: Slovenski Dunaj. Grafika Gracer, 2013.
Milanković, Milutin. Kratka zgodovina astronomije. 1. del. Od njenih prvih začetkov do leta 1727. Ljubljana. Društvo matematikov, fizikov in astronomov, 1982.
Oxfordova ilustrirana enciklopedija astronomije. Ljubljana. DZS, 1999.
Po osrednjih Slovenskih goricah: občina Sveta Ana. Lenart, Sveta Ana. Društvo za razvoj podeželja LAS Ovtar Slovenskih goric, Razvojna agencija Slovenske gorice, Občina Sveta Ana, 2012.
Prosen, Marijan. Astronom iz Slovenskih goric. V: Presek, list za mlade matematike, fizike, astornome in računalnikarje. Št. 20. Let. 1992/1993. Najdeno na: www.presek.si, 4. julij 2021.
Prosen, Marijan. Bernard Perger, naš zgodnji pedagog, jezikoslovec, pravnik, matematik in astronom. 2016. Najdeno na: www.rad.sik.si, 5. julij 2021.
Prosen, Marijan. Ob petstoletnici smrti B. Pergerja. V: Obzornik za matematiko in fiziko, let. 49, št. 1. Str. 28–30.
Prosen, Marijan – Majo. Perger, Perlah, Strauss, slovenski astronomi 15. in 16. stoletja. Svet naravoslovja. Jutro, 2008.
Simoniti, Primož. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Slovenska matica Ljubljana, 1979.
Simoniti, Primož. Med humanisti in starimi knjigami. Razprave in eseji. Slovenska matica, 2007.
Slana, Miroslav – Miros. Slovenski srednjeveški humanist Bernard Perger. V: Dialogi, letnik XXXVIII, št. 1–2. Str. 14–31.
Slovenski veliki leksikon. Knjiga 8. Ljubljana. Založba Mladinska knjiga, 2007.
Sveta Ana skozi čas: zbornik občine Sveta Ana. Maribor. Ostroga, 2019.
Štefanec, Franček. Vsaj trideset let izdaj Pergerjeve latinske slovnice. V: Vestnik, let. 53, št. 41, 2001. Str. 15.
Veliki splošni leksikon v osmih knjigah. Šesta knjiga. Ljubljana. DZS, 1998.
Fotografija Svete Ane je iz lokalne domoznanske zbirke, ki jo je zbrala in uredila Marija Šauperl.
www.alamy.com
www.dlib.si
www.leksikon.si
[1] Kljub najdenim inačicam imena obravnavane osebe, smo se odločili, da uporabimo različico Bernard Perger.
[2] Evklid (300 pr. n. št) je bil prvi profesor matematike na aleksandrijski univerzi in ustanovitelj najpomembnejše matematične šole.
[3] Vergil – Publicij Vergilij Maron (70–19 pr. n. št) je bil rimski pesnik.
[4] Peurbach, Georg von (1423–1461) je bil znani avstrijski astronom in matematik.
[5] Regiomontanus, Johann Müller (1436–1476) naj bi v Pergerjevem času na dunajski univerzi tam sestavljal astronomske efemeride, ki so potem kot prve tiskane tabele izšle leta 1474.
[6] Univerza na Dunaju je bila ustanovljena leta 1365. Z njo je Dunaj postal mesto učenosti in pomembno središče.
[7] Univerzitetni superintendant je bil najvišji predstavnik (namestnik) deželnega vladarja v tričlanskem vodstvu univerze.
[8] Friderik III. Habsburški (1415–1493) je vladal v enem izmed najzahtevnejših obdobij habsburške zgodovine.
[9] Maksimiljan I. Habsburški (1459–1519) sin in naslednik Friderika III.
[10] Efemeride so tabele iz katerih lahko razberemo položaje nebesnih teles ob različnih časih v prihodnosti.
[11] Celtis, Conrad (1459–1508) je bil nemški humanist in pesnik.
