Zdaj sem te prišla

Z avtobiografskim romanom Pesnica je Partljič postavil spomenik očetu, v tej otroški zgodbi pa je spregovoril o svoji materi. Kot je bilo v tistih časih v navadi, so otroke poslali v dnino delat k velikim kmetom. Miciki se ni dobro godilo, bila je zelo majhna, stara pet let in je že pasla krave, toda z materjo sta bili sami in brez sredstev za preživljanje. Bila je večkrat lačna kakor sita in za vsako malenkost tepena. In tako se neke noči odloči, da bo odšla k »tetici, ki bi jo rada imela«.

»Nenadoma se je spomnila edinega prijaznega stavka, ki ga je danes slišala: »Takega otrokeca pa bi tudi jaz rada imela. Pomislila je na mamo, ki je zdaj globoko spala. Zakaj ni pritekla v hlev in jo branila, zakaj jo je povrh tega še skregala, zakaj je ni stisnila k sebi in rekla tistega večnega stavka: »Zakaj sva ravno midve, Micika, tako nesrečni?« Ne, rekla ji je nebodigatreba.« (str. 31)