Veveričji prepir

Narava se umirja, v deželo je prišla jesen. Večina živali se pripravlja na zimo.

»Gozdne živali se niso igrale, ampak za zimo so hrano nabrale. Polna so dupla, brlogi in rovi, v sleherni shrambi dišijo plodovi.«

Živahni veveriček Ciril pa je čisto drugačen, vedno je buden, zabaven in lačen. Njegove omare so prazne, v trebuhu mu kruli in nenadoma opazi na borovi veji osameli storž. Storž je poln jedrc, slasten in sočen. Ampak, še nekdo drug je opazil ta slasten plod. To je vztrajni veveriček Metod, ki ima polno omaro zalog, vendar si misli, da bo storžek še vseeno njegov.

»Oba sta se hkrati po deblu pognala, to je zdaj tekma, ni igra, ni šala. Hitro sta plezala, mimo pregrad, kdor prej bo pri storžu, dobil bo zaklad. Ker sta hitela, je veja drhtela, njuna poslastica je …odletela.«

In tako sta tekmovala naprej, drvela z ramo ob rami, oba pristala v reki, ujeda jima je zmagoslavno ukradla storž.

»Ciril in Metod v globel sta letela, nesreča pohlepneža je dohitela. Če bi si storžek lepo razdelila…ne bi se zdaj za življenje borila!«

Kako sta se veverička rešila iz vode, pa preberite sami. Do solz se boste nasmejali zgodbi o prijateljih, ki se učita deliti lastnino.