Sonce med prsti

Sonce med prsti je leta 2017 prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo za mlade bralce nad 15 let.

Glavni junak zgodbe je Dario, nabriti mulc, ki vedno nekaj zakuha. Živi z mamo, oče ju je že davno zapustil in Dario ga neizmerno pogreša.

»Imenoval ga je Darij Veliki, njegov oče, kot perzijskega kralja. In smejal se je, ko mu je tako rekel, in s pestjo ga je nežno sunil v ramo, da mu je dal vedeti, kako močan je, ko stoji ob njem njegov oče. Toda očitno se Dario ni izkazal za dovolj Velikega. Sicer oči ne bi odšel stran. Pred devetimi leti.«

Takšnimi dvomi obhajajo Daria doma med štirimi stenami. V šoli pa je nepoboljšljiv, aroganten, nesramen. Po enem izmed podlih dejanj se znajde v ravnateljevi pisarni, kjer mu ravnatelj izreče kazen in sicer tako, da bo odgovarjal za svoja dejanja in to tako, da bo sodeloval s Servisom za prostovoljno pomoč. Kot mu lepo ravnatelj pove: »To pomeni, da boš od tega trenutka dalje do preklica skrbel za dijake, vpisane na to šolo, ki so se rodili pod »manj srečno zvezdo«, kot si se ti.« (str. 6) Dario je zadolžen za pomoč telesno in duševno oviranemu Andyju, ki sicer že ima pomočnico Eliso, ki pa se zdi dolgočasna in naveličana vsega. Kljub začetni jezi se Dario na potrpežljivega, dobrovoljnega invalida naveže, tudi Andy se zabava v njegovi družbi. Ko Dario vidi, kako silno si Andy želi sonca in narave, nekega dne z njim pobegne k morju, v San Vicenzo. Tam prebiva Dariov ločeni oče, na katerega je bil fant kot otrok zelo navezan, upa na ponovno zbližanje z njim. Na poti do tja se prepuščata dogodivščinam, vsakdanjim opravilom, ki so nova za oba. Npr. Andy potrebuje plenice, nego…Toda to potovanje oba spremeni in obogati. Čudovita, topla in vzgojna zgodba, ki doseže še tako nedostopno srce. Brez pomilovanja, z veliko mero humorja in smeha ter sprejemanjem drugačnosti.