Skrinjica sinjega maka

Na robu velikega mesta sta živela dedek in babica. Obdana sta bila s ptičjim petjem in polji pozabe, kakor je avtorica poetično poimenovala demenco. Ker babica ves čas išče besede, se dedek odloči, da ji naredi skrinjico, kamor bo shranjevala besede.

»Prišla je jesen in čarovnica časa je povsod naokoli dedkove in babičine hišice nadrobila zlato listje dreves. Nekega dne so izpod nadstreška odletele zadnje lastovke in na babičino dlan je sedel zapozneli poletni metulj.

»Dan mi je sedel na dlan, dedek,« je rekla babica.

»To je vendar metulj, pozni pavlinček, babica!«

»Že,« je rekla babica. »A lahko je tudi dan. Poglej, je že odletel stran! Kot dan, dedek! Se že noči!« To je prelepa zgodba o babičinih poteh in besedah, ki izginjajo, in o dedkovi ljubezni, ki ostaja.