Pot čez morje

Francesco D'Adamo piše zgodbe za mlade, v katerih skuša razložiti svet z vidika najbolj ranljivih. . Za svoja dela je prejel več nagrad, med drugim tudi Andersenovo. Pot čez morje je naslov dela, ki je izšlo v letošnjem letu pri založbi Sodobnost. Ne, to ni zgodba o veselih počitnicah na morju. To je zgodba o begunstvu. Glavni junak romana je starec Ezechiele, ribič, ki živi v majhni vasici na Siciliji, kamor nekega dne naplavi barkačo z brodolomci, begunci iz Afrike. Domačini jim pomagajo z razmajanega čolna na kopno, potem se za njimi izgubi vsakršna sled. Ostane le majhen otroški nahrbtnik, ki ga najde starec na obali. Ezechiele se v mislih pogovarja s svojo pokojno ženo Caterine. Po njenem nasvetu se odloči, da bo poiskal mamo dečka Omarja, ki je izgubil nahrbtnik, da ji pove, da je sin živ prispel v Italijo. V nahrbniku je namreč našel nekaj dečkovih stvari in pismo njegove matere, v katerem mati sinu pove, da bosta vedno gledala iste zvezde na nebu. Ko se znoči, se Ezechiele odpravi na pomol, kjer je privezana Esmeralda, čeprav stara, je še vedno v dobrem stanju, kajti starec jo prav pikolovsko vzdržuje. V zbledeli bisagi prinese vse kar potrebuje na plovbi, tudi one vražje tablete za tlak, na katere ga opozori Caterina. V mesečini ga na premcu, z nogami binglajočimi čez rob, čaka vnuk Tonino. Med mrežami pa se skriva še njegov pes Spagethi. Zgodba je polna metaforičnih prizorov kot je tudi Nevidni otok sredi morja, kjer ni hiš, ne cest, so le ljudje, ki so želeli priti tja čez, pa jim ni uspelo. Dedek se odpravi naprej, ni mu mar za brezbrižnost sveta, odločen je, da bo na drugi celini našel Omarjevo mamo.