Naš Astor

Jakec je imel le eno željo. Želel si je imeti psa. A starša sta menila, da psu v stanovanju v bloku ne bi bilo udobno, obenem pa bi lahko motil še sostanovalce. Ker pa je bil Jakec prijazen, lepo vzgojen in pripravljen pomagati, se je prikupil starejšemu paru ob poti v šolo. Staremu gospodu in gospe je fant prirasel k srcu, zato sta se odločila pomagati pri uresničitvi njegove največje želje…

»Pes ni človeku le v radost,

saj zvest ob strani mu sledi,

ko povezuje kakor most

starejše z mladimi ljudmi.«

(stran 24)