Na jugu

Marianne Kaurin v svojem večkrat nagrajnem mladinskem romanu Na jugu spregovori o neenakosti, družbennih razlikah med mladostniki, razdrtih družinah, razkazovanju na družbenih omrežjih, prijateljstvu in ljubezeni. Vse se začne zadnji dan šolskega pouka, ko učiteljica sprašuje šestošolce, kje in kako imenitno bodo preživeli počitnice. Ina je v težavah, zlaže se, da bosta z mamo odšli v imenitni hotel na jugu. Seveda se vsi sošolci smejijo, le kje je to? To ni država. Le Vilmer, novi odkritosrčni sošolec pove po resnici, da bo ostal doma, ker je njegov oče brez denarja. Ina živi sama z mamo v nekakšnem stanovanjskem getu, sošolci se norčujejo, da je kraj za revne. Skupaj z očetom tam živi tudi novi sošolec Vilmer, ki se ga Ina sprva izogiba. Kasneje pa skupaj urejata prijetno zatočišče v zapuščenem vratarjevem stanovanju, njun poletni raj na jugu stanovanjskega geta. V stanovanju naletita na ljubezensko pismo, preteklo zgodbo globoke ljubezni, ki jo želita raziskati. Čeprav imata tako malo, sta s tem neizmerno zadovoljna in srečna, prijateljstvo pa celo preraste v ljubezen. Vendar v ta njun prostor vdre grobost, podlost, posmeh vseh tistih, ki imajo preveč in preprostih reči v življenju nočejo razumeti ali pa ne zmorejo.