Miklavžev parkeljc

MIKLAVŽEV PARKELJC SE NAJBOLJ VESELI OBISKA PRI NAS!

Miklavž baje posluša. Ali so to parkeljni? Ojoj! Poslušajo, če sem kaj pridna! Če si ti kaj priden! Če si ti kaj pridna! Brž odprem knjigo in… Miklavž naj bi že v 19. stoletju, to je okoli leta 1800 pa nekaj, obiskoval slovenske otroke. Prinašal orehe, jabolka, tistim, neubogljivim pa celo šibe in repo. Iz nebes smo angelci veseli v belih haljicah prispeli. Z Miklavžem pridemo do vas, ne ustavi zima nas, ne mraz! Ste slišali? Zagotovo pridejo! Miklavž s spremstvom, angelčkov in parkeljnov. A samo eden izmed parkeljcev je posebej vesel, da vas sme obiskati. Miklavžev parkeljc, o katerem preberite v zgodbi Stanke Devjak Miklavžev parkeljc, ki ga je zelo lepo narisala ilustratorka Nina Šulin.

Tistega dne je sveti Miklavž ves zamaknjen zrl skozi lino svoje nebeške izbice, si zamišljeno gladil dolgo, belo brado in se čudil: »Ali prav vidim? Botra Zima že hiti s polno vrečo proti ljubi zemlji. In nekam pobalinsko se ji pri tem svetlikajo njene drobne oči. To zagotovo pomeni, da bo vrečo zdaj zdaj razvezala in pričela iz nje stresati puhaste snežinke, ki bodo pobelile ravan, strehe hiš in rdeče noske navihanih kratkohlačnikov. Ti jo s sanmi in smučkami bržkone že nestrpno pričakujejo. Ne preostane mi nič drugega, kakor da se tudi sam čim prej lotim dela!« (Miklavžev parkeljc, Stanka Devjak)