Berta

Na jasi sredi Snežniških gozdov s svojo družino živi srnica Berta. Obdana je z vrstniki, vendar je srnica plašna, vedno nekje sama zase. Radovedna, bistra in zvedava, a tiha in plašna, je posebna in drugačna. »Od jutra do večera raziskuje rastlinje, razmišlja in v podrasti preučuje življenjske procese narave.«

Berta zaradi vsega tega nima pravih prijateljev. Čeprav je v svojem svetu zadovoljna, ji oči nenehno uhajajo med razigrane vrstnike. Tu in tam se opugumi in nagovori najlepšega srnjačka v tropu Bora. Sprašuje ga kaj o naravi, toda Bor jo običajno le zmedeno pogleda in oddirja proč. Nekega zimskega dne, bilo je mrzlo, snežilo je že tretji dan pa je tišino sredi gozda zmotil nenavaden šum. V zimsko idilo je zarezal nenanedan napad lačnega krdela volkov. Nastala je popolna zmeda, tudi Berta se je prestrašila, ker pa je gozd zelo dobro poznala, se je v naslednjem trenutku povsem zbrala. Zasneženo gosto podrast in goščavje srne veliko lažje premagujejo kot volkovi. To je poskušala povedati tudi drugim, a kot ponavadi je nihče ni poslušal. Sledil ji je le Bor in skupaj sta premagovala gosto grmovje.

Če bi srnica Berta hodila v šolo, bi svoje sošolce gledala le od daleč. Toda tudi plačni otroci v sebi skrivajo velik potencial.