140 decibelov tišine

Mladinski roman ukrajinskega pisatelja Andrija Bečinskega govori o 14 letnem Sergiju, ki je v prometni nesreči izgubil oba starša, sestrico in sluh. 140 decibelov je zvok ognjemeta, od tu dalje bolijo ušesa in slušni organi pri otrocih se usodno poškodujejo. Ker po okrevanju ni imel nikogar, ki bi lahko skrbel zanj, se znajde v zavodu za gluho in naglušno mladino. Sergij se v novem svetu ni najbolje znašel, čeprav so se učitelji, še posebej Mikola Pavlovič, učitelj znakovnega jezika in ravnatelj potrudili, ga je ubijal hrup tišine, ubijalo ga je dejstvo, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Pred prometno nesrečo je imel topel dom, starše glasbenike in tudi sam je zelo rad igral klavir, še več – bil je nadarjen glasbenik. Veliko otrok v zavodu nima toplega doma, njihove zgodbe so zgodbe z »obrobja družbe«, tragične. Ker Sergij ni sprejel sebe, ga niso sprejeli tudi drugi domski otroci, razen male Jarine, ki jo je sprejel kot svojo malo sestrico. Združila ju je glasba, s pomočjo katere sta začela graditi medsebojno zaupanje in naklonjenost.

Toda nesreča nikoli ne počiva. Jarinin oče se je vrnil iz zapora, kjer je pristal po uboju žene in zahteval Jarino nazaj, saj si je obetal invalidnino, ki bi jo zapravil za pijančevanje. Ko Sergij izve, da Jarine ni več v zavodu, tudi on pobegne, da jo poišče, saj ji je obljubil, da jo bo varoval. In čaka ga trnova pot preživetja, kruti svet podzemnega sveta, tolp, ki prežijo na otroke s posebnimi potrebami in jih izkoriščajo. Sergij je izgubil vse, družino, prijatelje, sluh, voljo do igranja klavirja in nazadnje še Jarino, njeno zaupanje, ljubezen za katero se je vredno boriti. In se bori, kot lev. In kljub vsej tragiki, so še vedno tudi dobri ljudje na svetu.