Srebro noči
že pregnalo je mraka sivino
in lunin se žarek poljublja
z jezersko gladino.

Bela se breza
kot sladka, deviška nevesta
je tiho sklonila
med veje nemirnega bresta.

Od lotosov nežnih
do uboge, skeleče koprive,
kar more, brezskrbno
zapreda se v sanje mamljive.

Do samca sinička
je bolj ko kdaj prej ljubezniva.
Ej, v takih nočeh
tudi zlobna so srca spravljiva.

(Mila Kačič, Pomlad)

DOŽIVETO POMLAD ŽELIMO! 

Foto: Rosana Lorbek