Srebro noči
že pregnalo je mraka sivino
in lunin se žarek poljublja
z jezersko gladino.
Bela se breza
kot sladka, deviška nevesta
je tiho sklonila
med veje nemirnega bresta.
Od lotosov nežnih
do uboge, skeleče koprive,
kar more, brezskrbno
zapreda se v sanje mamljive.
Do samca sinička
je bolj ko kdaj prej ljubezniva.
Ej, v takih nočeh
tudi zlobna so srca spravljiva.
(Mila Kačič, Pomlad)
DOŽIVETO POMLAD ŽELIMO!
Foto: Rosana Lorbek









