Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2005 za dan spomina na grozote druge svetovne vojne izbrala dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno največje nemško koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz z vsemi podružnicami v tedaj okupirani Poljski. Rdeča armada je 27. januarja 1945 vdrla v to t.i. največjo »tovarno smrti« in osvobodila 7500 ljudi na robu preživetje.
Iz leta v leto je manj še živečih »živih« prič druge svetovne vojne, a njihovi spomini ostajajo ujeti med platnicami knjig, s temelji na izpovedih in zgodovinskih virih prepletenih z domišljijo avtorja. Naj jih omenimo le nekaj:
Dnevnik Ane Frank Ane Frank,
Sarin ključ Tatiane de Rosnay,
Deček v črtasti pižami Johna Boyna je doživel tudi filmsko podobo,
Nekropola avtobiografski roman Borisa Pahorja,
Schindlerjev seznam Thomasa Keneallya je prav tako upodobljen na filmske platnu,
Tetovator iz Auschwitza z nadaljevanjem Cilkina pot avtorice Heather Morris,
Knjižničarka iz Auschwitza avtorja Antonia Iturbe,
Preživela sem taborišče smrti je izpoved Jožice Veble-Hodnik,
Nemška hiša izpod peresa Annette Hess,
Nekje še sije sonce Michaela Gruenbauma in Todda Hasaka-Lowya.
Lale se trudi, da ne dvigne pogleda. Iztegne roko in vzame kos papirja, ki mu ga izročijo. Petmestno številko mora vtetovirati na roko deklice, ki mu je izročila listič. Na njeni roki je že številka, toda zbledela je. Zapiči iglo v njeno levico in izoblikuje številko 3, pri čemer skuša biti nežen. Priteče kri. Toda igla ne prodre dovolj globoko in ponovno mora oblikovati številko. Deklica se zdrzne od bolečine, za katero Lale ve, da ji jo povzroča. Posvarili so jih - ničesar ne reci, ničesar ne stori. Obriše kri in v rano zdrgne zeleno črnilo.
(odlomek iz Morris, H., Tetovator iz Auschwitza, Založba KMŠ, 2018, stran 50)
