Natečaj Knjižnice Lenart »Posladkajmo se z verzi« smo pripravili ob 100. obletnici rojstva Karla Destovnika Kajuha in 60. obletnici ustanovitve Knjižnice Lenart leta 2022. V razpisnih pogojih smo določili poljubno pesniško obliko in dolžino ter zahtevali omembo ali namig na nekaj povezano s knjižnico, knjigami, branjem itd. Veseli smo bili, da so sodelovali ljubitelji poezije iz vse Slovenije, kakor tudi iz naše okolice, posamezniki, predstavniki zavodov, kot so Dom sv. Lenarta in SVZ Hrastovec različnih starosti, kar je dalo natečaju širino in medgeneracijske poudarke. Pesmi je ocenjevala komisija v sestavi Breda Slavinec, pesnica in vodja JSKD, OI Lenart, Petra Kranvogel Korošec, direktorica Knjižnice Lenart, Zdenka Krautič in Aleksandra Papež iz Knjižnice Lenart. V sklopu praznovanja 60. obletnice ustanovitve Knjižnice Lenart smo prav na dan obletnice uradno zabeležene ustanovitve, 14. junija 2022, natečaj zaključili s podelitvijo pozornosti vsem sodelujočim in razglasitvijo najboljše izbrane pesmi, ki jo je zapisala Ksenija Šešerko iz Maribora. Gre za pesem Odtenki samote.
IZBRANA PESEM V PESNIŠKEM NATEČAJU
»POSLADKAJMO SE Z VERZI«
ODTENKI SAMOTE
Jutro.
Pesem ptic na cvetoči češnji.
Vonj kave.
Dve skodelici na dveh pogrinjkih.
Samota.
Še vedno pogrinja zanj.
Njen pogled se ustavi na knjigi.
Zadnje darilo.
Pesmi.
Odpre platnico in vstopi v drug svet.
Poldan.
Samoten sprehod po gozdu.
Ustavi se ob njuni smreki.
Tisti, pri kateri jo je prvič poljubil.
Objame jo, začuti njegovo prisotnost.
Stopi v samoten dom.
Pogled se ustavi na knjigi.
Potopi se v pesmi.
Besede jo božajo,
kot so jo včasih njegove oči.
Večer.
Teža dneva krepi svojo moč.
Poboža njegovo blazino.
Še diši po njem.
Sedaj bi sedela ob oknu.
Gledala bi sončni zahod.
Okušala bi rubinasto tekočino čaše.
Prijel bi jo za roko,
morda celo poljubil.
Sladkost besed med platnicami jo pospremi v sanje.
Ksenija Šešerko
KNJIGA ME VABI
Red na polici,
zmeda v glavi,
naslov me prepriča,
da na poti sem pravi.
Knjiga me vabi,
me vase posrka,
vsebina me vleče,
ura pa teče …
Goltam jo, goltam,
vsebino presneto,
vleče me vase,
berem zavzeto.
Dan se poslavlja,
noč me zateče,
okna zastrta so,
jaz pa kraj sveče.
Berem po tiho,
berem na glas,
ni važna mi ura,
ni važen mi čas.
Antonija Jereb
ČOKOLADA
Kako prijetno je,
ob takšni pregrešni razvadi,
ko pred menoj na mizi,
čokolada se pojavi!
Ko čokolada se
pred menoj pojavi,
se na obrazu mi
širok nasmeh napravi!
Čokolada ti pregrešna,
jaz s teboj sem vedno srečna!
Še prijatelje povabim
in z veseljem jih razvadim!
Da večer lepo bo preživet,
vsak se rad potrudi
in vse misli grešne,
iz glave naj izbriše!
Ob sladki tej razvadi,
ki me v svoj vrtinec zvabi,
prijeten imam občutek
in čokoladni je takrat zaključek!
Mira Grabrijan
KNJIGA
O, knjižnica draga,
ti vir učenosti,
se v tebi nalaga
obilo modrosti.
Ti daš mi, kar hočem,
da ves svet pozabim,
se smejem in jočem,
za zvezdami grabim.
Spustim se med črke,
ki dajo besede,
vesele in mrke,
živahne in blede.
Potujem v dežele
neznane in kraje,
kjer ceste so bele,
visoke ograje,
kjer sončece sije,
je vedno poletje,
kjer ni depresije,
je sreča in petje.
Se srečam z usodo
ljudi in živali,
s trpljenjem, svobodo.
Kaj zanjo so dali!
V preteklost potujem
in še v domišljijo,
probleme rešujem,
ki tam se zgodijo.
Lep jezik in bogat
me razveseljuje,
pričara mi pomlad,
ki cvetja mi nasuje.
Jana Hartman Krajnc
KNJIŽNI MOLJ
Knjižni mol na knjižni polici sedi,
noge v zrak moli in o ljubezni govori.
Ga tiskarski škrat posluša in se mu smeji,
neroda mala, ti pa ljubezen sta dve poti.
Se knjižni mol veselo smeji,
besede tiskarskega škrata presliši,
svojo pripoved naprej veli,
se hudomušno smeji in veseli.
Tiskarski škrat po knjigah skače,
črke obrača, številke zavrača;
ne zmeni se za ljubezen knjižnega mola,
ko se obrne, spozna da z molom ni šale.
Škrat tiskarski se za glavo drži,
molja družina po listih dela poti,
črke izginjajo brez sledi,
škrat se na vso moč jezi.
Tiskarski škrat na polje zbeži,
v rokah šopek sivke sveže drži,
jo z veseljem knjižnemu molju v roko moli,
ta pa z armado moljev neutrudno beži.
Minka Jerebič
KNJIŽNICA, KNJIŽNO BRANJE…
Poslušam z melodijo zapete in posnete pesmi ter berem pesmi stare, ki sem jih napisal,
A ne morem do druge pesniške zbirke na USB ključu, ker ga še nisem popraviti dal.
Nihče me ni učil pesniti, pišem pesmi v rimah, moje pesnjenje se je šele začelo,
Pesnim jih sam, imam jih več kot štiristo v zbirki, saj sem vsak dan napisal eno. To je danes.
Nekoč kot mali deček sem hodil v osnovno, kasneje srednjo šolo, prebiral učbenike, knjige, revije in časopis.
S tem sem si širil znanje in ugotovil, da kraj najbolj prijazen za branje in druženje je knjižnica vsaj tak je moj vtis.
En dan hodim po mestu pa me sreča znanec:
Zdravo, kam pa ti te greš? Greš na pivo?
Ne grem v knjižnico, kmalu pišemo maturo iz slovenščine, rabim čtivo.
Učim se za izpit, moram, zamujam, zdaj pa res moram it.
Pejt no z mano na pivo, bova posedela na terasi,
Tak sem žejen, da bi spil največji sod piva v vasi.
Res nimam časa čaka me prihodnost, moj sprejem na fakulteto je odvisen od ocen,
Jaz pa ne grem na fakulteto, dost mam šole, grem delat, oče je rekel po gimnaziji se lahko zaposliš pr men.
Ni ti jasno zakaj hodim v knjižnico in te zanima, no lej to je čisto preprosto službe ne dobi tisti, ki diplome nima.
Širim svoje znanje, berem tisto kaj rabim ali tudi ne, učim se teorije v praksi jo bom dokler sem živ rabil še.
Veš pred kratkim se je odprla najnovejša knjižnica v Kranju, velika je za nogometno igrišče, v dveh nadstropjih, ni presežnika, ki bi jo lahko opisal bolj,
Toliko je knjig na policah, ne moreš jih prebrati vse, pa če si še tak knjižni molj.
Dve uri se bom učil v mirni sobi, drugače je kot doma,
Na koncu se bom nameditiral z izbranim glasbenim izborom cd-jev v glasbenem fotelju, kjer vlada čista tišina.
Tam imam dostop do interneta, ki ga sicer doma nimam,
Informacij je na tone, uporabljaš lahko mobitel z načinom ne moti, na slušalke si spustim melodijo in tudi kako zarimam.
In tako danes, v mojem življenju knjižnice več ni,
Do sedaj v treh letih sem napisal štiristo pesmi in knjigo z več kot stotimi stranmi.
Tako si krajšam čas s pisanjem, z znanjem, ki mi ga je knjižnica dala,
Knjiga, učbenik, revija, časopis, šola, ostali mediji, ter moja želja po učenju in ustvarjanju, so vzrok, da je ta pesmica nastala.
In če ni kaj za delati doma,
Je tu vedno kaka napisana knjiga, posneta pesem, ki te bo v dobro voljo spravila.
Knjigo napišeš, ko začutiš, da je pravi čas,
Za posneti pesem rabiš tekst, dva mobitela in tako razveseliš sebe vsaj tako delam jaz.
Željko Višnjič
LE SPOMIN
V knjigo sem se podpisala,
planiko belo v njej poslala,
da bi te spomnila na me',
prijateljstvo nikdar ne umre.
Knjiga ostala je neprebrana,
na polici čaka te,
planika bela milo prosi,
naj jo pobožajo tvoje roke.
A veter strosil je spomine,
po travi zrisal sivo sled.
Golob je v daljo poletel,
v nebo besede tihe vzel…
Metka Jančec Osojnik
KNJIGA
Ko tako življenje teče,
dnevi hitro minejo.
Komaj se ti dan začne
sonce že za goro gre.
Nič ne veš kaj jutri bo,
kaj novega prineslo bo,
kar v knjigi je zapisano
bo veselo al' pa žalostno.
Vsakemu je knjiga dana,
ki ob rojstvu se odpre.
Da lepe bi vrstice ble.
življenje vso bi spremljale.
Marija Rajter
MOJI SPOMINI
Korak ob travniku
cvetočem
mi zastane,
še vedno tak je
kot nekoč.
Le spomin se vrne
v daljave, ko otroci
v visokih travah
smo ležali
in knjige sosedove
smo brali.
Ker knjižnice takrat
mi nismo še poznali.
Zdaj knjiga elektronska
povsod se že dobi
a v njej topline
prave knjige, Ni!
Še vedno najraje
bom knjigo življenja
v roke prijela,
z njo skupaj kot nekoč
se bom v cvetoče trave ulegla.
Marija Starič
KNJIGA IN JAZ
Vsak dan hitro nam mineva,
komaj je jutro, mineta ura ali dve,
glej, že je konec dneva.
Vsak na telefonu že sloni,
niti ne opazi kaj okrog njega se godi,
se ne zaveda kaj vse izgublja,
kaj mimo njega vse hiti.
A jaz si vzamem čas,
res, da ga ukradem,
a moram, saj brez tega nisem več jaz.
Obožujem domišljije glas,
zato rada v roke vzamem knjigo,
včasih me zamika in preberem tudi kakšno poezijo.
Napisane besede me pomirjajo,
ko črke na papirju kar zaplešejo
in mi čudovito zgodbo v glavi orišejo.
Marsikdo se ne zaveda kaj zamuja,
ko po ekranu brska in se kuja.
Meni pa ob knjigi lepo je,
ko slika v glavi ustvari se,
ko domišljija prižge se,
skoraj kot majhen televizor je.
Lepo je, ko obračam liste,
niso črke nič več iste,
ko zgodba v glavi oživi,
črka za črko v besede povezuje,
čudovito zgodbo piše,
grozote, strahove, ljubezni,
veselje, žalost, srce velikokrat opisuje
in meni osebno še posebej v srečnih koncih
veselje in zadovoljstvo kuje.
Aleksandra Kukovec
ZAKAJ PIŠEM PESMI?
Često me sprašujejo ljudje,
le čemu mi bodo pesmi te?
Kaj od pesmi teh imam,
ko natisniti jih dam?
Kadar žalost je najhujša,
ko srcé hudó boli,
Takrat pesem najmilejša
v moji duši se rodi.
Ingeborg Budja
KNJIŽNICA
Ti alma mater si vseh,
ki želijo si uspeh.
Vate hodi se po znanje
ali izpolniti svoje sanje.
Če hočeš kaj znati,
moraš mnogo knjig prebrati.
V knjižnici so vse na voljo,
da te spravijo v dobro voljo.
Dobre volje je dobro biti,
saj se lažje je učiti.
Že mlad moraš nabrati znanje,
ki je življenjsko zavarovanje.
Zavarovanje pred neznanjem
in ostalim slabim branjem.
Ivi Orožen
ŽELJA PO BRANJU
Sedim na klopci,
predajam se soncu,
umisli si branje,
v trenutku odhitim,
v knjižnico in si sposodim
lepo poučno knjigo.
Boris Grobelnik
LJUBITI
Ljubiti je lepo, če sta dva za to,
če pa eden hoče, je pa to povsem nemogoče.
Zato srce podarjam ti, da ljubiti bi želel si tudi ti.
Če pa tega nočeš, pa podarjam srce tistemu, ki ga hoče.
Nataša Boršič in Helena Potočnik
TVOJE OČI
Že dolgo se sprašujem ali te ljubim?
Ko sem spoznala, da si mi vse, vedi želim si te.
Začaral si me s svojimi lepimi očmi za katere umrla bi.
Tvoj pogled je kot ljubeč dotik, ki ga čutim v sebi.
Angel si, ki nad mano bdi in se ne ustaviš.
Spremljaš me povsod, kjer me vodi pot.
Tvoje oči so vse kar želela sem si.
Lea Jeras
PESNIK
Pesnik v roke vzame pero,
ko čustva se v njem prebudijo,
ko sonce posije gorko
ali oblaki nebo potemnijo.
Pesnik glasnik je srca,
ljubezen v besede preliva,
ko deklica zaljubljena vsa
sanjavih pogledov ne skriva.
Verze kovati hiti,
ko v igri senc in svetlobe
se otrok z vrstniki podi
in plete vezi brez kančka zlobe.
Besede kot bisere vali,
ko na obzorju so spremembe,
deli jih med ljudi,
ko se zdijo mu potrebne.
Pesem potuje po nevidni poti,
če lahek ali težak je korak,
od srca k srcu vodi,
da ljubezen začutil bi vsak.
Irena Čuček
KNJIGA ŽIVLJENJA
Knjigo življenja sva skupaj pisala,
mnogo sva drug drugemu v življenju dala.
Srečo ljubezni sva skupaj spoznala,
solze trpljenja skupaj premagovala.
Vse naloge, ki sva si jih zadala,
z voljo in trudom sva dokončala.
Nov lep dom sva si zgradila,
da v starosti v njem svoj mir bi užila.
A usoda drugačno je pot napisala,
iz knjige zadnje liste je iztrgala,
tebi večni mir je namenila,
mene je v grenko žalost pahnila.
Sama zdaj listam po knjigi spomina,
da kaj dodala bi nimam moči.
Le vnukom želim tvoje nauke predati,
da z njimi dalje v njih živel boš ti.
Marija Vučetič
KNJIGA POMAGA
Ni vsak dan tako veselo,
da vse okrog bi vriskalo in pelo.
Ni vedno same sreče,
tudi s solzami življenje teče.
Če misliš, da vse te zapusti,
še vedno ostane knjiga ti.
Ko ne najdeš prave doma,
izbiro knjižnica ima.
Se ob knjigi zjočeš, umiriš, razvedriš,
ali pa v drugi svet odletiš.
Je mati modrosti, ki vse nas uči,
kamor seže naš um in srce poželi.
Spet slišiš ptičke, njihov prelet,
čutiš vetra nežni šepet.
Ujameš sončne žarke v dlani,
v tej naši deželi lepo se živi.
Elizabeta Verdnik
TISTI PRIDNI
Pri hiši dela sploh ne zmanjka in če si pri volji,
začneš lahko kje in kdaj si bodi.
Sem s fičafajlom drve žagal, vse žvižgalo je šviga švaga.
S sekiro jih nasekal malo, vseeno je nekaj ostalo.
Težko delo ti prinese žejo in še glad,
joj kak zdaj bi v sebe nekaj zdeval rad.
Malo segnil sem v tünko, zašlatal sem klobaso.
Danes mi je vredna več kot čisto zlato.
S kajlo kruha dol jo zmeljem, kozarec boljšega čez vlijem
in naenkrat sem pozabil, da lačen sem in žejen.
Ko težko in prijetno delo je mimo, sledi počitek z dobro knjigo.
Janko Babič
NAŠE MESTO
Sredi gričev malo mesto,
z glavno Mariborsko cesto,
Na trgu cerkev Sv. Lenarta kraljuje,
po kateri se naše malo mesto imenuje.
Okoli so travniki, pašniki, polja
In ljudi spremlja židana volja.
Polno je malih skrivnostnih poti,
kjer vsak najde mir, če ga želi.
Grad Hrastovec in Polena naša,
za oči prava so paša
in nedaleč ob jezercih, med sprehodi,
pričakajo te lepi labodi.
Kot veleva mestni običaj,
se na Zavrh potrebno vzpeti je za 1. maj,
z Maistrovega stolpa razstira se pogled,
na Slovenske gorice, na naš vinorodni svet.
V mestu so šola, banka, zdravstveni dom in lekarna…
V industrijski coni pa še kakšna mala tovarna.
Tukaj je kar cela veriga trgovin
nedaleč od nas pa obratuje še mlin.
Kot prijazna stavba prijaznih ljudi
pa naša enota knjižnice slavi,
delavnice, razstave, pravljična sreda in še kaj,
so za stare in mlade bralce pravi raj.
Mestni utrip in pridih podeželja,
nudi vam Lenart z veliko veselja,
tudi ljubezenska zgodba v kraj je vpletena,
a žal je bila naša Agata nasilno izseljena.
P.s.:
Veliko knjig in vaše delo nas z optimizmom navdaja,
saj naša Knjižnica Lenart že 60 let obstaja!
Simona Skerbinjek
TOBOGAN ZGODB
Ko je tema zunaj,
ko pade mrak,
obdam se s knjigami
in začnem brat'.
Ponese me v svetove
in v moje srce širi val svetlobe.
Vsaka knjiga popelje me drugam.
najprej k sebi, nato v širni ocean.
Hvala za knjige, prekašajo filme,
so varen pristan.
Odprimo strani stare in se v zgodbo potopimo,
hop na tobogan.
Ana Rosenfeld
