V naših prostorih se police šibijo pod pesniškimi zbirkami, ki vabijo k branju, posebej v teh pomladnih dneh. Mi pa z Vami delimo pesem ljubiteljskega pisca pesmi, Davida Furlana iz Benedikta, z naslovom Zemlja.
David je prepričan, da kljub temu, da gre tehnologija naprej, gre človeštvo nazaj, a poezija ostaja enaka, prosta in neposredna!
Zemlja
Dom živi na mehki zemlji trdnote,
domača se prst pod nogami vije.
V oblini gozda drugim očem se skrije,
obdana je z naravo naše se lepote.
O naša se zemlja z krvjo prepojena,
z žulji in odrekanjem v večnosti spojena.
Z mogočnimi drevesi korenin prepletena,
sila narave uničejoča zamaja te dobena.
Tisoče parov nog te že pljuva in tepta,
ampak nikoli ne občutim te zdrto.
Vem da povedati ne moreš mi vsegá,
saj te nočem videti vso potrto.
Hudičevo sila vstran me je hotela,
a zemlja trdna doma me je želela.
Zdaj seveda ostajam doma v raju,
nič več ne loči jutri ne naju.
