Julijana Bračič iz Voličine je v prvi polovici tega leta izdala posebno knjigo – zbirko ljudskih iger in skečev z naslovom Smeh pod domačim odrom. Spremno besedo zanjo je napisala dr. Fanika Krajnc-Vrečko, prav tako domačinka iz Voličine. Knjiga vsebuje 14 iger in skečev. Posebnost zapisanega je v tem, da je Julijana spretno uporabila domačo besedo, prvine slovenjegoriških govorov, ki se na tem območju res ponašajo s svojo raznolikostjo. Ob koncu knjige je Bračičeva pripravila tudi slovar nekaterih narečnih besed za lažje razumevanje ter izbrala nekaj fotografij odigranih predstav s seznamom sodelujočih igralcev.

Pri izdaji knjige je Bračičevi na pomoč priskočila Občina Lenart, v sklopu operacije Zelena Voličina, lektorirala jo je dr. Fanika Krajnc-Vrečko. »Zahvaljujem se možu, ki me je razumel in spodbujal, pa članom dramske supine za pomoč in pripravljenost, Ivanu Roli, ki nam je zmeraj na pomoč priskočil z ozvočenjem predstav, Marjanu Dvoršaku za snemanje, Venčeslavu Zrimu za fotografiranje, prav vsem, ki ste in boste mojo knjigo vzeli v roke ter ste mi kadarkoli namenili spodbudno besedo oz. si ogledali naše predstave. Hvala iz srca.« je zasluge na poti do izdane knjige pripisala svojim znancem in prijateljem.

Fotografija: www.gov.si

Pesnica in pisateljica Anja Štefan je prejela nagrado Prešernovega sklada 2022.

Tako so člani strokovne komisije o njej zapisali v utemeljitvi:

Pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan ni zgolj neumorna raziskovalka slovenskega pripovednega izročila, temveč tudi avtorica množice pesmi, pravljic in ugank. Nagrado Prešernovega sklada je prejela za svojo literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, še zlasti za zbirko pravljic Tristo zajcev, v kateri je priredila 44 zgodb iz zakladnice pripovednega izročila, pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in posodobljeno avtorsko pravljico Zajčkova hišica.

Bralci ji ob prejemu nagrade čestitamo!

Miki Muster je Zvitorepca pričel risati v začetku 50. let minulega stoletja, pred 70. leti pa ga je prvič postavil pred bralce.

Kasneje sta se mu v stripih pridružila še želvak Trdonja in volk Lakotnik, vendar je najbolj prepoznaven ostal prav Zvitorepec.

Miki Muster (1925–2018) velja za legendo slovenskega stripa in animiranih filmov. Leta 2014 je prejel srebrni red za zasluge, leta 2015 pa je prejle nagrado Prešernovega sklada za življenjsko delo. Gotovo poznate tudi Zadnjega Mohikanca, Stezosledca, pa reklame za Viki kremo, Čunga Lungo…

Ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bom zabaval generacije otrok in mislim, da mi je uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni. (Miki Muster)

Vabljeni tudi na naš oddelek s stripi!

Kresnik, Delova nagrada za najboljši roman preteklega leta je šla v roke pisatelja Romana Rozine. Žirija je njegovo delo Sto let slepote označila kot slogovno in jezikovno izjemno dobro.

Utemeljitev žirije: »Romaneskno popisati dolgo stoletje v samo eni knjigi zmorejo redki. Še redkeje se v slovenski literaturi pripeti, da je nemirno 20. stoletje opisano tako filigransko, kakor je to v romanu Sto let slepote na 550 straneh uspelo pisatelju Romanu Rozini. Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. V rudarskem revirju je podzemni svet prepleten z jaški, zato se v Podgorju, avtorjevi imaginarni vasici, dvignjeni v Zasavju, zemlja neizprosno udira ter golta vase rodovitno prst, domove in še vse nefizično: prihodnost tamkajšnjih kmečkih ljudi. Ko se maja 1900 spet razpoči teren, se prav tako za Knapove usodno prelomi čas. Spustijo se v dolino, v življenje v delavski koloniji, oče še globlje v jamo, da bi, kakor zapiše Rozina, kot rudar hodil dražit hudiča. Od tod naprej vodi avtor bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke, še za vse drugo, s čimer je na široko postreglo 20. stoletje in je odmevalo v slehernem zakotju. V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik. Iz gosto tkane pripovedi resda veje rahlo idealiziranje junakov, tudi mitiziranje okolja, vendar ne moteče, kaj šele slepo. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Roman Rozina zna videti.«

Romanu Rozini, prejemniku 32. kresnika, so nadeli venec in priznanje, sam pa se je zahvalil vsem, ki so mu pomagali na tej poti, predvsem pa bralcem, saj brez njih pisanje nima smisla. Kresnika pa ne doživlja kot tekmovanje, temveč kot druženje z novimi znanci, drugimi avtorji, predvsem pa kot praznik slovenskega romana.