Komu je zasvetila 24. VEČERNICA?

Med nominiranci je bila za nagrado Večera za najboljše otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo izbrana pesniška zbirka "Rimuzine in črkolazen" Andreja Rozmana Roze (izdala Mladinska knjiga). ČESTITKE avtorju!

Nagrada za najboljšo esejistično zbirko
letos v roke Esadu Babačiću

Društvo Marjana Rožanca je letos Rožančevo nagrado podelilo Esadu Babačiću za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg. »Babačić z živostjo, angažiranostjo, z mehkobo velikega srca vnaša v slovensko esejistično krajino pisavo montaignovske vrste. Tej je sledil tudi Rožanc.« so zapisali člani strokovne komisije v obrazložitvi. Edvard Kovač, predsednik prej omenjenega Društva Marjana Rožanca, pa je poudaril, da je nagrajena zbirka esejev pisana z veliko mero duhovitosti in samoironije. Rožančeva nagrada oz. nagrada Marjana Rožanca se na pobudo Nika Grafenauerja podeljuje od leta 1993 avtorju izbrane najboljše esejistične zbirke. Prvotno jo je podeljevala slovenska časopisna hiša Dnevnik, v sodelovanju z Založbo Mihelač. Po letu 1998 je podeljevanje prevzel Sklad Marjana Rožanca, ustanovljen v sodelovanju Založbe Mihelač in Založbe Nova revija. Od leta 2009 pa jo podeljuje Društvo Marjana Rožanca. Rožančevo nagrado je lani prejel Marcel Štefančič za zbirko esejev Ivan Cankar: eseji o največjem.

 

 

Ob prazniku KS Voličina
tudi o branju – grozdja in knjig

Ob prazniku Krajevne skupnosti Voličina so v petek, 18. septembra, v tamkajšnjem kulturnem domu pripravili zanimiv program. V katerem je uvodoma zaigral Slovenskogoriški pihalni orkester MOL Lenart, meh pa je raztegnil Miha Fras, učenec Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Podružnična šola Lenart. Njegov mentor je Kristijan Brus. David Lorenčič, prav tako učenec glasbene šole, je pod mentorstvom Slavice Kurbus zaigral na klavir. Kotičke ustnic smo zavihali ob odigranem skeču o šolanju nekoč, ki sta ga uprizorila Zala in Matic Družovič, učenca Osnovne šole Voličina, z mentorico Petro Munda. Člani Mladinske dramske skupine KTD Selce pa so pripravili šaljiv prizor z naslovom Karantena. Prireditev sta s pesmijo zaključila Eva Kurnik in Matic Lorbek. Zbrane sta nagovorila Peter Golob, predsednik Sveta KS Voličina in župan Občine Lenart, Janez Kramberger. V kulturnem delu dogodka pa smo nastopili tudi mi. Za vse, ki ste zamudili naš, hudomušen, nastop o branju grozdja in knjig, prilagamo besedilo:

NATEČAJ ZA NAJLEPŠO ILUSTRACIJO PRAVLJIC

Zakaj imajo knjige ilustracije? Ali črke, besede, stavki in odstavki niso dovolj?

Je vsaka ilustracija le v okras napisani zgodbi? Ali pa so ilustracije bistven del knjige?

Si sploh lahko predstavljate svojo najljubšo slikanico brez ilustracij? Vsaka ilustracija namreč soustvarja besedilo.Ilustrator pa bralcu pričara zgodbo.

Kulturno društvo Babičina skrinja Lenart skupaj s Knjižnico Lenart in Založbo Kreativna Pika razpisuje natečaj za ilustracije izbranih treh pravljic z natečaja Pravljice iz skrinje domišljije: Gospod iz Petovie, Marko in vila Sonja, Darilo za Rozi, ki so bile objavljene v prejšnji številki Ovtarjevih novic (junij 2020). Izbrane pravljice so objavljene tudi na spletni strani Knjižnice Lenart.

Izbrano pravljico lahko ilustrirate v poljubni tehniki. Tudi format lahko izberete sami, a naj ne presega velikosti A4.

Svojim ilustracijam ne pozabite priložiti kopije besedila in napisati svojega imena in priimka in naslova. Likovna dela pošljite najpozneje do 15. 11. 2020 na naslov: KD Babičina skrinja Lenart, Ribiška pot 6, 2230 Lenart.

Likovna dela bo pregledala strokovna komisija v sestavi: Natalija R. Črnčec in Zdenka Šulin in Petra Kranvogel Korošec. Komisija bo nagradila najboljša dela. Ilustracije bodo ob zaključku natečaja razstavljene v Avli J. Hudalesa na Občini Lenart.

Ilustracija: Nina Šulin, iz slikanice Miška šepetalka

Nina Senekovič
MARKO IN VILA SONJA

Nekoč je živel deček Marko. Skupaj z materjo sta prebivala v stari koči. Mati je hodila vsak dan na dnino k bogatemu kmetu. Marko se je medtem doma igral. Najraje je rezbaril iz lesa. Nekega dne je tako izdeloval leseno piščal, ki mu je kar naenkrat skočila iz rok ter odskakljala proti gozdu. Marko je bil radoveden fant in je kljub materinemu svarilu, da naj ne hodi v gozd, stekel za piščalko. Piščal ga je pripeljala do jase. Na sredini jase je stala ogromna bukev. Ob njej je piščal obležala, toda Marko se ni več zmenil zanjo, saj je opazil skalnat vhod v sredini stare bukve. Seveda je vstopil. Zašel je v globoko jamo in se spustil na njeno dno. Tam je naletel na pet lepih deklet z zlatimi lasmi. Rezale so si lase in iz njih pletle veliko kroglo. Marko se je skrival in jih opazoval. Kmalu so prenehale z delom. K njim je priletela majhna vila z drobnimi krilci. »Dovolj bo,« je rekla. »Zdaj je potrebno samo še najti dečka, ki bi to kroglo odnesel na nebo.« Marko je pokukal iz svojega skrivališča in pogumno dejal: »Jaz lahko to opravim.« Vile so ga presenečeno pogledale. Vse so imele prosojna krilca, ki so se jim svetlikala kot zlato. »Pričakovale smo te. Povej nam, kako se pišeš, saj moramo po prerokbi kroglo poimenovati po rešitelju trpljenja vile Sonje.« Namesto odgovora jih je Marko povprašal po njeni usodi. Najbližje dekle mu je povedalo, da je Sonja njihova najmlajša sestrica, ki so jo bogovi vzeli k sebi, da jim je svetila s svojimi zlatimi lasmi. Od takrat je v jami, kjer živijo ostale vile, sama tema. »Vile delamo iz svojih las kroglo, ki jo mora izbrani deček odnesti na nebo. Takrat bo njihova sestrica rešena sužnosti bogovom, ki jo bodo vrnili k njim.« Marko je osupel gledal vilo. Tedaj se je spomnil vprašanja in rekel: »Sonce se pišem.« Vila je odvrnila: »A Sonce? Dobro, torej bo zlata krogla sonce. Zdaj pa jo odnesi bogovom, da jo bodo namestili na nebo.« Tedaj se je pojavila prelepa mavrica in Marko Sonce je po njej odnesel zlato kroglo na nebo, k bogovom. Tam ga je čakala mala vila Sonja in mu dala poljubček in v tistem trenutku je na nebu zasijala zlata krogla – Sonce in temna jama se je spremenila v čudoviti pomladni travnik. Nekateri pravijo, da je tako nastalo naše sonce, ki nas greje in daje svetlobo, pa tudi ljubezen. Mali Marko in Sonja sta se namreč po srečnem in igrivem otroštvu poročila ter ustvarila svoje kraljestvo – kdo ve, morda smo tudi mi njuni potomci.

Vlasta Črčinovič Krofič
GOSPOD IZ PETOVIE

Ob vznožju gradu v Petovii je živel veljak Midas. Stari legionar je iz dneva v dan kopičil bogastvo. Sploh se ni mogel ustaviti. Bogatejši sem od petovijjskih graščakov, se je rad hvalil. Cekinov, zlata in srebra je imel toliko, da je z njimi zapolnil vse kotičke svojega domovanja. Zmanjkalo mu je prostora za konja v hlevu, v kokošnjaku prostora za kokoši in petelina. V kadi, ki jo je uvozil iz Pariza, se že vse leto ni mogel kopati in v postelji so ga žulili cekini. Družinski člani so se že davno izselili, ker niso prenašali nereda. Z njimi so odšli kužek Piki, muca Maca in vsa mišja družina. Midas je postajal iz dneva v dan bolj utrujen, godrnjav, neprespan in nenegovan. Vedel je, da mora najti izhod iz zasvojenosti. Pomoč je poiskal pri vedeževalki Hedi, ki je živela v borni koči na koncu slepe ulice. Hedo so vsi spoštovali in se je malo bali. Govorilo se je, da je malo premaknjena in blizu temnim silam. Sumili so, da ponoči ob polni luni jezdi metlo. A to so bile le govorice. Heda je bila povsem običajna, preprosta, a modra ženska. Nesrečen sem, je tožil Midas. Pomagaj mi! Reši me prekletstva kopičenja bogastva in pohlepa. Heda je molče pokimala. Odprla je staro, oguljeno skrinjo, prineseno kdo ve iz katere vojne, in iz nje izbrskala kristalno kroglo. Med krempljastimi prsti jo je zavrtela. Zvijala se je kot kača, obračala oči, da so se videle beločnice, ječala in hropla. Potem je otrpnila kot kip. Midas je prestrašen stopil k vratom, a tedaj je spregovorila. Uroka se boš otresel, ko boš bogastvo razdelil v dobrodelne namene. Pa nikar ga ne daj cerkveni gospodi niti revežem. Napravi nekaj posebnega, nekaj, kar bo dobro za vse Petovčane. Midas je tuhtal tri dni in tri noči, kaj naj stori. Četrti dan je s cekini napolnil malho, osedlal konja in se odpravil na pot v daljno Nemčijo. V Maintzu se je spoprijateljil z Johannesom Gutenbergom, kovačem in zlatarjem, ki je prav takrat izumil tisk s premičnimi črkami. Heureka! Je vzkliknil Midas. Ko se je vrnil v rodno Petovio je dal ob vznožju gradu sezidati tiskarno, v kateri so začeli tiskati molitvice in nabožne pesmi v slovenščini. Pa ne le za tiskarno. Denar je namenil izobraževanju otrok, da so se naučili brati in pisati. Midasa že davno ni več, tiskarna pa še vedno stoji. Kdor želi, lahko v njej natisne svojo zgodbo.

Napisala: Cvetka Vidmar
DARILOZA ROZI

Pod lesenim podom stare hiše je bilo veselo. Miška Rozi je praznovala rojstni dan. Pravkar je upihnila svečke na sirovi torti in si zaželela nekaj lepega. Oče, mama, babica, dedek in šest bratov ji je zapelo: »Vse najboljše za te, vse najboljše za te, vse najboljše draga Rozi, vse najboljše za te!« Črne oči so ji sijale, ko je odvezovala veliko rožnato pentljo na darilu. »Juhuhu, fotoaparat sem dobila! Prav takega sem si želela, hvala!« je veselo cvilila in pocmokala vse po vrsti. Rozi je bila zelo živahna in zvedava, prava mala potepinka. Brezskrbno je pohajkovala po travnikih in gozdovih. Nabirala je slastne plodove in duhala pisano cvetje. Včasih se je zleknila v travo in sanjarila. Z brati se je najraje igrala skrivalnice. Pozimi ni smela ven, zato je bila žalostna. Le kukala je lahko skozi luknjico. Babica je pletla, dedek je reševal križanke, mama je kuhala in pospravljala, oče pa je skrbel za živež in dom. Bratje so vzganjali svoje norčije in najmlajšo Rozi izločili iz iger. Zato si je za svoje veselje želela fotoaparat in dobila ga je. Neumorno je pritiskala na sprožilec. Zvečer se je skrila pod odejo in občudovala slike. Posnela je že vse kotičke svojega doma s pohištvom vred, tudi kakšna žuželka je bila vmes. Želela je ovekovečiti še družinske člane, a kaj, ko nikoli niso imeli časa. Potem pa je prišel dan, ko je oče vse poklical k sebi in zaskrbljeno naznanil: »Dragi moji! Pojavil se je velik, črn maček. Zelo hudoben je, zunaj preži na nas. Komaj sem mu ušel. Prepovedujem vam vsak izhod, dokler maček ne zgine! Imamo ljubeč dom, polno shrambo in skupaj bomo zmogli!« Prijeli so se za roke, sklenili krog in mu pritrdili. Rozi je brž smuknila v sredino in dvignila svoj fotoaparat: »Vas sedaj lahko fotografiram?« »Ja Rozi, ja! Slikaj nas!« so vzkliknili ven glas. Še preden je hudobni maček odšel, je nastal družinski album, poln lepih fotografij. V dolgih zimskih dneh so Miškolinovi veselo listali po njem, obujali spomine in se smejali.