Jože Plečnik

 

Joze Plecnik

Po stari navadi, posebno zato, ker je tako veliko otrok umrlo takoj po porodu, so tretjega Plečnikovega otroka še tistega dne odnesli h krstu v cerkev sv. Jakoba. Krstna botra sta mu bila Helenina sestra Frančiška in pomarančar. Glede pomarančarja jih je Andrej pozneje še veliko slišal. Plečnikova družina je bila mlada, naseljena je bila na novo, zato ni imela veliko sorodnikov in znancev. Tako kot drugi so tudi oni za krstnega botra naprosili kar prvega, ki je prišel mimo. Zato ni bilo čudno, da so bili botri v krstni knjigi tudi pri drugih napisani kar pomarančarji, kramarji, sejmarji in branjevci. Župnik na botre ni rekel nič, zanj je bilo glavno, da je bil novorojenček krščen. V veliko knjigo je zapisal: »Jože Plečnik, rojen 23. januarja 1872, sin Andreja Plečnika in Helene Molk, poročene Plečnik, oba iz Ljubljane.« Ko so novorojenčka prinesli domov, je oče Andrej stopil na podstrešje delavnice in prinesel v kuhinjo lično izdelano zibelko. (Sivec, 2001, str. 11)

Že prvi mesec novega leta nam postreže z visoko obletnico povezano s pomembno osebnostjo našega prostora.

 

23. januarja letos bo minilo 150 let odkar se je rodil eden najbolj znanih slovenskih arhitektov Jože Plečnik, ki ga opisuje zgornji odlomek, katerega je zapisal Ivan Sivec v knjigi Mojster nebeške lepote, ki je leta 2001 izšla pri založbi Mohorjeva družba, ki med drugim velja za najstarejšo slovensko založbo.

Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 in umrl 7. januarja 1957.

Plečnik je v Ljubljani na oddelku za arhitekturo vpeljal podobno šolanje, kot ga je imel na Dunaju njegov veliki profesor Wagner oziroma kakor je sam vodil šolo v Pragi. Razlika pa je bila kljub temu velikanska. »Ste slišali? Na univerzi nas bo poučeval gospod Plečnik!« so se pogovarjali v kavarnah navdušeni študentje arhitekture. »Vemo,« so odgovarjali drugi. »To je tisti gospod arhitekt, o katerem so celo Hrvatje izdali obsežno monografijo.« (Sivec, 2001, str. 103)

Ivan Sivec je Plečnika razkril skozi 21 poglavij, s katerimi oriše življenje tega pomembnega Slovenca. V otroštvu je Jožku, kakor so ga klicali domači, posebej mama, viselo na nitki, pet razredov ljudske obvezne šole je brez težav opravil, zalomilo pa se je že prvo leto v gimnaziji, ko si nikakor ni mogel zapomniti niti še tako preproste pesmi. Starša sta hitro zapečatila njegovo usodo. Mizar bo. Tako je Jožek za štiri leta ostal v očetovi mizarski delavnici kot vajenec. Pri delu je bil vesten in iznajdljiv. »Kar naprej kaj prerisuje in sam zase slikari,« je dodal oče Plečnik. In niti v obrtno šolo ne hodi? Kmalu se je Jože znašel v klopeh triletne obrtne šole. Njegov talent ni ostal prikrit, pričel je službovati v Gradcu. Vsakdan pa je pretresla srčna kap očeta. Po njej se je Jože odpravil na Dunaj in uspelo mu je skorajda nemogoče, kljub zelo zahtevnim pogojem za vpis, je bil sprejet na akademijo za arhitekturo. Njegovo prihodnost pa sta sooblikovali vrlini, ki so ju mu privzgojili že doma – skromnost in delavnost.

Plečnik je arhitekt, ki si je močno prizadeval, da bi z lastnim umetniškim ustvarjanjem dal slovenski arhitekturi izrazito prepoznavnost.

V spominu nam ostaja kot mož, ki je utrl pota slovenski arhitekturi in je žlahtno preobrazil slovensko prestolnico. Nanj pa spominja še mnogo krstilnic in drugih sakralnih spomenikov po slovenskih cerkvah, spomenikov, stavb, vodnjakov… Snoval je tudi notranjo opremo, parke, dvorišča, okrasne vrtove. In to po vsem svetu. Združene države Amerike, Češka, Poljska, Hrvaška, Srbija, Rusija in še bi lahko naštevali.

Za svoje delo je bil tudi večkrat nagrajen – s članstvom v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, prejel je častni doktorat ljubljanske Univerze in Prešernovo nagrado. Izbrana Plečnikova dela pa so vpisana tudi na seznam Unescove kulturne dediščine.

Lepota njegovega dela ostaja med nami je poudaril Sivec v svoji knjigi, ki je opremljena s fotografijami, ki prikazujejo Plečnikova dela umeščena v prostor in čas. Prispeval jih je Mirko Kambič.

 

»Za arhitekta sta glavna okus in fantazija, domišljija. Na Dunaju in marsikje drugje sem postavil veliko lepih stvari in vse z dvema načeloma v ospredju. Vsaka nova zgradba se mora vključiti v okolje, z novim pristopom mora vzbuditi pozornost, vendar ne sme podirati estetskega čuta v danem prostoru. Arhitekt je umetnik, ki mora dati domišljiji toliko poleta, da se v njegovih zgradbah začuti smelost in estetika v vseh pogledih.« Arhitekt Jože Plečnik je bil pri svojem pedagoškem delu zelo natančen in dosleden. Predaval je redno vsak dan od 10:00 do 12:00 in od 15:00 do 18:00. Ob prostem času, posebno ob nedeljah, je hodil peš po Pragi. V Večeru je ob Plečnikovi smrti pisalo: »Dolga je vrsta slovenskih in jugoslovanskih arhitektov, ki jih je vzgajal pokojni Plečnik. V slovenski arhitekturi ima eno najvidnejših mest. Zlasti v Ljubljani lahko govorimo, da ji je po njenem baročnem obdobju prav Plečnik dal njen zaključni obraz.« (povzeto po dr. Marija Ipavec, www.kamra.si)

Nikar si torej ne zatiskajmo oči pred lepoto – okolice, soljudi, njihove notranjosti in življenja nasploh. Naj nas zgodba Jožeta Plečnika navdihne, da pogumno stopamo po svoji poti, čeprav tu in tam niso uspešni že kar naši prvi koraki, čeprav kdaj ni takoj svetlo, ko se odločimo… Potrebno je biti pogumen in prepričan ter upati! Kakor je to počel naš največji slovenski arhitekt, o katerem lahko o življenju in delu preberete v številnih priročnikih, ki smo jih v tem mesecu izpostavili v naših prostorih.

 

Tags